In tudi film seveda. Saj mogoče govorim malce pretirano, toda meni osebno je Lord of the ring resnično eden boljših tako filmov kot tudi knjig. Sicer knjige nisem prebral v originalu ter sem si privoščil kar slovenski izvod, toda moram reči da me je knjiga zares pozitivno presenetila, posrkala vase in tako sem kaj kmalu prebral kar vse tri dele. In moram povedat, da nisem nevemkakšen knjižni molj. Ampak teh 1500 strani (vsi deli skupaj) mi zares ni bilo težko prebrati. In še z veseljem sem jih. Kar pa se redko zgodi … Da preberem več kot 200-300 strani … Pri nekaterih knjigah se mi že pri prvih petdesetih straneh obrača.

Morda sem že rahlo »za cajtom«, ko sem se spravil pisat o Gospodarju prstanov, ki ga skorajda v javnosti sploh ne srečamo več ter je vse skupaj že rahlo zamrlo. Ampak vseeno, omemba dobre knjige in dobrega filma mislim, da nikoli ne škodi. Ali pač?

No, o sami vsebini ne bi, saj si lahko sami preberete marsikaj na netu, pa tudi če boste knjigo vzeli v roke vam ne bo nič škodilo. Lahko pa edino pokomentiram film. Sam film se mi je zdel izredno dober. No, če ne marate znanstvene fantastike, ta film pač ni za vas, če pa vas ne moti malce nenavadnih bitij s čudežnimi lastnostmi pa zares priporočam ogled. Seveda, če ga še niste pogledali. Kar pa močno dvomim, saj je skorajda vsak, ki sem ga do sedaj vprašal, če je Gospodarja prstanov že videl, odgovoril z »Ja, dddd. To je pa ja eden boljših filmov.«.

Več reklame se mi zdi delati nesmiselno, zanima me edino to, kako se Vam zdi tako knjiga kot tudi film … Aja, pa sprašujem samo tiste, ki so knjigo že prebrali in film že pogledali. In upam da vse dele, ne samo enega. Tisti, ki pa tega (še) niste pa lepo tiho, da ne bo slučajno kdo mel kaj proti filmu, pa ga sploh še ni gledal … Ja, tudi takšni obstajajo. No, kako se vam kaj zdi tale Gospodar prstanov?

——————————————————————————————————————–

no. 134:

Sredi ceste sedi majhen otrok in neutolažljivo joka. Mimo pride moški in ga vpraša: »Kaj pa je tako hudega, da tako jokaš. Kje pa imaš očka?« »V dom za ostarele je šel.« »Ja kje pa imaš mamico?« »Šla je v disko na rave party.« »Ja kako pa to, kako pa se pišeš otrok?« »Cavazza.«

Saj mogoče na verjamete temu naslovu, ampak vendarle … Tisti, ki so/ste že bili kdaj brez dela vedo o čem govorim, za vse ostale bom pa še povedal … No, pa da ne bom omenjal samo tistih, ki delo iščejo preko zavoda za zaposlovanje, tam tudi jaz ne iščem dela. V mislih imam predvsem dela preko študentskega servisa.

No, sedaj se bodo oglasili prvi dvomljivci, da to pa že ne more biti težko poiskati en đob. Seveda, če si izbirčen je to druga stvar … No okej, za vse polnoletne seksi blond bejbe je iskanje službe preko študenca res mala malica. Delo natakarice, manekenke, česarkoli ubistvu razen težkega fizičnega dela. No, sedaj pa povejte kako naj službo za čez poletje najde en takšen falot kot sem jaz, ki ravno še nima osemnajst let, pa je pripravljen skorajda za vsako ne ravno suženjsko delo (ko sem iskal delo preko študentskega servisa sem si zadal najnižjo »plačo« za 3,5€/uro.

In ja, saj sem našel ponudbo. Kaj eno, deset, dvajset ponudb. In tako se je začelo. Na netu najdem ponudbo, super plača, super delo, delo v Ljubljani, kaj češ lepšega. In nato kličem na študentski servis, dobim kontaktno številko in že kličem taprvega delodajalca …

Trrrrr, in že zvoni … In dvigne, gospod XY. »Dober dan, Andraž Gavez pri telefonu, preko Študentskega servisa Maribor sem izvedel, da iščete nekoga za pomoč pri delu.«

Že prej omenjeni gospod: »O ja, dobr dan. Kako si? Lep dan, an? Amm, ja … Že doug iščm enga, pa se nuben ne jau. Evo, zdej si se pa ti pojavu. A ti si pol za tole stvar al kaku?

»Khm, ja. Se zanimam za to, ja.«

»No prou. Aja, povej mi neki … Ti, znaš kej šraufat?«

Se začudim, zakaj pa to? Tam je pisalo le pomoč pri delu … Šraufanju? No ja, pa naj bo. »Ja, tut zašraufat bi znal, ja. Drugače sem mislil na bolj takšno delo … Ampak vredu, lahko bi vam pomagal pri tem, ja.«

»Hehe poba, s kod pa s?«

»Khm, khm. Na Gimnazijo Poljane hodim, tretji letnik končujem.«

»Aha, taku, taku. Eh, takih iz gimnazij pa ne rabm. Sm mislu da si s kšne mizarske al pa kej. Nč, lep dan želim!« In prekine …

No, takole se je začelo … Kličem drugega delodajalca, se pozdraviva, se predstavim in omenim, da bi rad delal čez počitnice, za čez cel julij. In odgovor: »Samo čez počitnice pravite? Ah ne, to pa ne bo šlo. Mi iščemo enega bolj resnega, za vsaj kakšno leto, ali pa najmanj tri mesece, lahko tudi za več let. Ampak samo za en mesec pa ne. Oprostite.« In konec.

Tretji delodajalec – ista stvar, želijo enega »bolj resnega«, za dalj časa. In potem četrti, peti in šesti … Noben ni pripravljen vzeti neresnega mulca samo za čez počitnice.

In nato sedmi, ko že mislim, ta pa bo: »Aha, ste pa prepozni za par minut, se oproščujemo.« No ja, kaj mi je bilo pa treba ravno v tem vrstnem redu klicat naokrog …

In tako sem kaj kmalu preživel celotno dopoldne ob telefonu in klical naokrog, našel pa … Nič. Izgleda da delodajalci iščejo samo polnoletne, močne, dijake iz lesarske, ki so pripravljeni celo življenje delati za 3€ na uro … Takšen pač nisem. Jebatga, bom počakal še eno leto, da bom vsaj polnoleten, pa jim potem pokažem hudiča! Do takrat si bom pa našel kakšno delo prek sorodnikov … Če babici sčistim avto in pomijem posodo, pobrišem prah in posesam, bi mi pa že morala dati kakšen evro, kajne?

——————————————————————————————————————–

no. 133:

Mujo in Haso hodita po divjini in Mujo vpraša: »Koji je danas datum?« »Ne znam Mujo.« »Pogledaj u časopis koji nosiš sa sobom.« »Ne valja Mujo, časopis je od jučer.«

——————————————————————————————————————–

no. 132:

V bolnico je bil pripeljan pacient. Doktor ga je vprašal, kaj se je zgodilo. “Nesreča na lovu. Nekdo me je ustrelil direktno v jajca!” Oskrbeli so mu rane, mu dodelili sobo, zjutraj pa ga je obiskal doktor in rekel: “Danes se lepše izražajte in ne omenjajte jajca. Obiskal nas bo kardinal.” Ko je kardinal vstopil v bolniško dobo je vprašal našega pacienta: “Kaj pa se je zgodilo z vami?” “Na lovu me je nekdo ustrelil med noge.”
“Še dobro, da vas ni ustrelil v jajca!” je rekel kardinal.

Na tretjem mestu. Reklama za porša 911. Reklama za crknit smešna. Začne se zdolgočaseno, konča pa neverjetno. Prečekirajte sami.

Drugo mesto pripada filmčku/reklami z naslovom My mom said I could. V glavni vlogi simpatičen froc. Vredno ogleda, ni kaj.

Prvo mesto pa pripada filmčku z naslovom: Everyone Else Has Had More Sex Than Me. Simpatičen žalosten zajček odpoje svojo pesem.

——————————————————————————————————————–

no. 131:

Josip Broz Tito, se nekega dne odpravi na krajši izlet preko planin, in ko se tako vozi okoli, zagleda revnega kmeta Hasota, ki z motiko okopava njivo. Konvoj se ustavi, Tito izstopi iz limuzine in pristopi k Hasotu: »Evo ti novac, da si kupiš traktor za oranje njive, a ne da se mučiš s tom motikom.« Haso kar verjeti ni mogel, da še obstajajo takšni dobrotniki. Ves presenečen vzame denar in vpraša: »A kome, da zahvalim za ovaj veliki novac, što si mi ga dao?« »Pa onome, za koga si se borio u NOB.« Haso ves ganjen pade Titu v objem in v solzah spregovori: »Dražene, brate, pa ti još živiš?«

Se lahko prosim na kratko predstaviš?

»O.K. Sem 17-letnik, doma iz Trzina, drugače pa zdaj obiskujem 3. letnik Gimnazije Poljane. Za prihodnost me ne skrbi kaj bom delal, saj imam odprtih še veliko stvari, upam pa da bo to vsekakor povezano z motociklizmom.«

Kot sem že prej zasledil v medijih, se ukvarjaš z motociklizmom. Je to res?

»Res je. Z motociklizmom se ukvarjam že od rane mladosti, saj je tudi moj oče vozil v bivši jugi MotoGP za svetovno prvenstvo. S Supermotom pa se sedaj resno ukvarjam tri leta tako po Sloveniji, kot tudi z dirkami za evropsko prvenstvo, kolikor mi dopušča čas in predvsem finančno, saj je to zelo drag šport.«

Naj te povprašam še nekaj o tem … Kateri motor voziš in kateri ti je najljubši?

»Trenutno vozim Hondo CRF 450R. Honda je zelo dober motor, mogoče pa bi si v prihodnosti želel voziti Husquvarno SMR450RR.«

Imaš morda kakšnega vzornika?

»Lahko bi rekel, da je to kar moj oče, saj je tudi on dirkal in se kar nekajkrat izkazal tudi na svetovnih prvenstvih.«

Koliko let se že ukvarjaš z motorji in koliko časa že tekmuješ?

»Hmm … Z motorji sem se prvič srečal pri štirih letih, dirk pa se udeležujem že kar nekaj časa. Okoli 7, 8 let, seveda v različnih panogah motociklizma.«

Glede na to, da šteješ komaj 17 pomladi – imaš sploh že izpit za motor?

»Hehe. Imam za mojega skuterja, za kaj več pa ne, saj imam dovolj treningov in dirk, tako da se ne rabim voziti z motorjem po cestah, kar je veliko bolj nevarno.«

In kako kaj tvoja motociklistična kariera? Si že kdaj zmagal? In tvoj dosedanji največji uspeh?

»Ko sem bil mlajši sem zmagoval na mladinskih tekmovanjih in bil večkrat tudi prvak. Sedaj ko tekmujem v Supermotu ni starostne omejitve in tekmujem tudi s tekmeci starih tudi blizu 30 let. Konkurenca je zato veliko močnejša in najboljša uvrstitev na državnem prvenstvu je bila skupna uvrstitev na koncu sezone na 3. mestu. Na evropskem prvenstvu pa je bilo to 10. mesto med več kot 63 prijavljenimi dirkači.«

Torej praviš da boš čez deset let prehitel Rossija?

»To je težko reči, saj tekmujeva v čisto drugačnih panogah motociklizma. Drugače pa mislim, da mi ne bi nikoli uspelo tako kot njemu in biti tako slaven po celem svetu. Vendar se pustimo presenetiti. Haha.«

Imaš morda še kakšno sporočilo za ostale? Morda kakšen nasvet, tvoj življenjski moto? »»Treba je tišat kokr se da!« Drugo ne šteje. Hehe.«

Hvala za intervju in veliko uspehov še naprej!

——————————————————————————————————————–

no. 130:

Lovci se zvečer, po dolgem lovu, dobijo v vaški gostilni. Francelj začne pripovedo­vati: »Bil sem na preži. Nekaj metrov stran od mene zagledam velikanskega jelena. Bil je res ta pravi kapitalec. Pomerim, globoko vdihnem in ustre­lim. Kapitalec pade. Pridem do njega ga dvignem in dam njegove noge okoli vratu …« Potem se izza pulta oglasi natakarica: »Francelj, telefon!« Francelj gre za pult in ko neha telefonirati se vrne za mizo in vpraša: »Kje sem že ostal?« Prijatelj odgovori: »Tam ko si dal noge za vrat.« Francelj nadaljuje: »Aha, potem smo pa seksali …«

Saj nevem kaj naj naredim! Včasih premalo, včasih preveč, spet drugič enemu ni prav, drugič drugemu … Jaz pa imam svoj lajf, ne pa od drugih! In prav to me jezi. Kako so lahko nekateri ljudje tako samovšečni, objestni ter tako … Egoistični. Ja, to bo prava beseda. Fak, ta svet je čedalje bolj v dreku. No okej, saj ni cel svet kriv … Le nekaj posameznikov. Vendar prav na posameznih ljudeh se gradi celotna populacija. In s tem tudi celoten svet. Saj vem, tudi sam sem včasih takšen. Nihče ni popoln in tudi sam nisem. Priznam. Vendar kljub temu … Kako so lahko nekateri ljudje tako … drugačni. Tako nevzgojeni. Tako butasti. Tako … Neosebni ter brezsrčni. No ja, saj mogoče pretiravam. Ja, saj verjetno res. Mogoče bolje da preneham. Požrem zase ter jezo obrnem v kaj pozitivnega.

Ah, saj bom … Se vidimo drugič pa upam da vas nisem spravil v histerijo … Če pa imate podobne težave pa vas lepo prosim naj mi nekdo pove kako se jih ubraniti … Ali pa vsaj kako se jih odkrižati. Ali sploh ne stopiti v stik z njimi. Jaz se pač rajši malce izpovem na blogu kot kje drugje. Bolje tu kurcati čez vse, kot pa samo enemu srati po glavi ter potem še njega spraviti v slabo voljo. Ali karkoli. Nima veze, končujem s pisanjem. Za danes je bilo dovolj. Se vidimo naslednjič Pa lep petek vam želim.

——————————————————————————————————————–

no. 129:

Američan, Rus in Bosanec so bili obsojeni na smrtno kazen. Lahko so izbirali med gil­jotino in puško, vendar so jim dali možnost, da, če stvar, za katero so se odločili zataji, so svobodni. Prvi je na vrsti Američan. Po dolgem premišljevanju, kaj naj izbere, se odloči za giljotino. Rabelj ga je pripravil, namestil njegovo glavo pod giljotino in potegnil vzvod. Toda giljotina se je us­tavila deset centimetrov pred njegovo glavo. Seveda je bil Američan svoboden. Na vrsti je bil Rus. Mislil si je, če je giljotina zatajila pri Američanu, bo mogoče tudi pri meni. Odločil se je za giljotino. Poglej čudo, tudi pri njem se je rezilo ustavilo nekaj centimetrov pred glavo in tudi on je bil svoboden. Na vrsti je bil Bosanec. Videl je kaj se je zgodilo njegovima predhodnikoma in ko ga je rabelj vprašal: »Giljotina ali puška,« je ogovoril: »Daj pušku, vidiš da vam giljotina ne radi.«

http://www.metacafe.com/watch/1291923//

(sošolci in sošolke: komentirajte! Saj ni treba samega filmčka … Lahko tudi sam maturantski izlet. Ali pa vsaj Prago, ko smo ravno tu )

——————————————————————————————————————–

no. 128:

V tridesetih letih. Sin se izseli v Ameriko, oče ostane na Poljskem. Oče pisari sinu pisma, v katerih se pritožuje, kako je na Poljskem hudo. Zato ga sin povabi k sebi in mu pošlje vozovnico za ladjo “Queen Mary”. Oče pripotuje, čez 14 dni pa spet toži, da je na Poljskem boljše. Tako dolgo tarna, da mu sin kupi karto za nazaj. Čez dva meseca je spet pismo v Ameriki: “Na Poljskem mi ni več živeti.” Spet karta, spet ladja. Čez mesec ista pesem: “Rad bi nazaj na Poljsko.” Sinu prekipi: “Fot’r, zdej je pa men’ tega dost’! Enkrat za zmerej povej, kje ti je bolj všeč: ali na Poljskem ali v Ameriki ?” “Najlepše je na ladji.”

Takole so o sami dirki pisali mediji. Citiram : »Dirkališče v Logatcu so ta vikend zaznamovale dežne Supermoto dirke za državno prvenstvo in pokal Alpe Adria. Poleg letošnje ponovne uvedbe offroada v slovenski supermoto, s katerim so se nekateri tekmovalci prvič srečali na otvoritveni dirki sezone v Hajdošah, jo je v nedeljo, 18.05.2008, tekmovalcem zagodel še dež. Možnost treninga na offroadu so imeli že ves teden pred dirko, kar so mnogi tudi s pridom izkoristili. Zaradi dežja in peska z offroada, ki so ga tekmovalci navozili na asfaltni del steze, je bila le-ta zelo spolzka in nepredvidljiva. Priča smo bili padcem v vseh kategorijah, posledično pa tudi hitrim menjavam vrstnega reda in napetim vožnjam. Zaradi dežja je bilo precej manj gledalcev kot običajno, najbolj zvesti pa so vseeno prišli spodbujat svoje favorite, ki so jim postregli z odličnimi predstavami.«

Tam sam osebno nisem bil, vendar (kot sem že prejšnji teden omenil TUKAJ) imam sošolca, ki ne le da je bil tam … Celo tekmoval je. Ker sam tam nisem bil, vam težko predam informacije iz prve roke, zato le nekaj stavkov, ki jih je povedal Silvester. Citiram: »Furali sta se dve derki. Na uradnih treningih sem dosegel četrti čas, zato sem štartal s četrte pozicije. Dirka je bila napeta, ampak mi ni uspelo prehiteti tipa pred mano, zato sem končou na četrtem mestu. Derka je bila zajebana ker je bil dež, zato je drsel k prasica. Na makadamskemu delu je bilo tut ful blata. Drugo derko sem isto štartal s četrte pozicije in takoj po štartu sem se v gneči prebil do drugega mesta, pol me je pa en tip nasadu pa podrl po tleh in sm fuknu in zgubu vsa mesta. Do konca derke sm enga za drugim prehitevu in uspel pridt do 7. mesta. To je bila druga derka v letošnji sezoni za državno prvenstvo.«

Upam, da ne zamerite za kar dva citata v tej objavi … Se vam bom naslednji teden oddolžil. Aha, že vem s čim. Naslednji teden v ponedeljek (no, saj lahko sicer tudi kaj prej …) me sčekirajte pa boste videli presenečenje

p.s. Pa še link do foto albuma v mojem spletnem albumu Picasa. Klikni TUKAJ.

——————————————————————————————————————–

no. 127:

Mujo je kupil listek za loto in ko so bile številke izžrebane, se je spomnil, da je listek pozabil pri Fatimi, zato jo je poklical kar po telefonu. Mujo: »Fatimo, uzmi moj listič od lota I gledaj dali ima sledečih brojeva na njemu. Ima li broj 3?« Fatima: »Ima.« Mujo: »Ima li broj 6?« Fatima: »Ima.« Mujo: »Ima li broj 11?« Fatima: »Ima.« Mujo: »Ima li broj 15?« Fatima: »Ima.« Mujo: »Ima li broj 21?« Fatima: »Ima.« Mujo: »Ima li broj 30?« Fatima: »Ima.« Mujo: »E Fatimo dali ima i broj 39?« Fatima: »Ima Mujo, ali ovaj ti je nešto prekrižen.«

In v takih trenutkih je elektrik muska zares najboljša. Drugače je niti ne maram preveč, ker je ubistvu itak celi čas eno in isto sranje, ter se ena melodija vrti čez cel komad, vendar v takih trenutkih … Neprecenljivo. Ni boljšega kot poslušanje elektrika. Vsaj danes, če ne jutri.

O ja, tale fotka je pa naravnost za zraven:

——————————————————————————————————————–

no. 126:

Hitler je organiziral olimpijske igre in ena od disciplin je bila tudi skok v daljavo na minskem polju. Prvi tekmovalec je bil na vrsti. Vzel je veliko zaleta se odrinil kolikor je mogel in priletel direktno na mino. Razneslo ga je. Hitler in njegovi so navdušeno ploskali. Na vrsti je bil drugi tekmovalec. Tudi ta je vzel zalet se odrinil in pristal na mini. Tudi tokrat je cel stadion vstal in začel ploskati. Na vrsti je bil tretji tekmovalec. Vzame zalet, odrine se in skoči. Ko prileti na tla se nič ne zgodi. Cel stadion je onemel. Po nekaj minutah molka se Hitler zadere: »Prestop!«

No, zdaj pa naj še kdo reče da ni Saj večina ga ne pozna. Pač še ni tako medijsko prepoznaven, kljub temu pa mislim, da bi se lahko z mano lahko strinjalo kar krepko število poljancev, kajne?

O njem ne mislim kaj preveč govorit, saj nima smisla. Tistim, ki ga ne poznate bi se zdelo nezanimivo, tisti, ki pa ga poznate pa o njem verjetno veste marsikaj.

——————————————————————————————————————–

no. 125:

Zakonski mož je moral na služenje vojaškega roka. Zjutraj, pred odhodom, ga je žena prosila, naj ji da vsaj eno fotografijo,dajo bo lahko nosila v denarnici. Preiskal ja svojo omarico, družinski album, toda nikjer ni našel nobene fotografije. Našel je le eno fotografijo, na kateri je bil v Adamovem kostimu. Odrezal jo je na pol in zgornji del fotografije poklonil ženi. Z veseljem jo je vzela in dala v svojo denarnico. Nato se je šel poslovit še od matere, ki pa je prav tako hotela imeti za spomin njegovo fotografijo. Ker je sin vedel, da mama že slabo vidi, ji je poklonil spodnji del odrezane fotografije. Mati jo je pogledala in rekla: »Natanko tak si, kot tvoj oče. Neobrit, kravato pa imaš postrani!«