andraz182

Pa smo že pri koncu potovanja v London. Nisem si mislil, da je že več kot dva meseca odkar sem objavil svojo prvo objavo o Londonu. In sedaj smo po poletu v London, po drugem in tretjem dnevu, preko dneva v znamenju dinozavrov in nogometa, Arsenala in Big Bena prišli do moje zadnje objave o Londonskem potovanju.

No, pa naj začnem … Torej, bil je sedmi dan najinega potovanja v London (potoval sem z očetom, če se ne spomnite) in dež je lil kot utrgan. Kot imam zapisano v dnevniku je bil cel London poplavljen, ampak to ostalih Londončanov izgleda, da ni tako motilo. Navaden, čisto povprečen deževen dan; kljub zares hudim poplavam v celi Angliji).

Dan sva začela bolj lahkotno, saj si z dejstvom, da odhajava iz Londona, nisva mogla sprijazniti. No, pa vseeno … Še zadnjič sva odšla na »ogled mesta« (beri: vožnja z double-deckerji in opazovanje folka, mesta ter ostalih zanimivosti). Evo, ena izmed fotk, slikana iz rdečega dvonastropnega avtobusa, kjer delilec enega izmed treh brezplačnih londonskih časopisov deli cajtnge:

Potem pa sva se odpravila na zajtrk, ki pa ni bil nič drugega kot pravi trdicionalni angleški zajtrk. No ja, ni bil ravno pravi, saj sem ga jaz naročil brez fižola (saj vem, da bi moral probati zraven tudi fižol, toda stročnic zares ne prenesem). Drugače pa moram priznati, da Angleži niti nimajo tako slabega okusa. Beri naprej…

Današnji dan je bil, citiram iz dnevnika, ´bl uizi. In ni druge besede, ki bi bolje opisala ta dan. Začela sva z ogledom Science Museuma, ki je zares super. »Malo« večja hiša eksperimentov. Na vhodu te pričakajo slavni izumi iz prazgodovine, nato pa se te časovni trak lepo pelje naprej, dokler ne naletiš na slavna Wrightova letala, prvo potovanje v vesolje in vse do najnovejših računalnikov in modernih stvari. Ena izmed fotk, slikana v Tehničnem muzeju:

Po ogledu muzeja sva se z Double-deckerjem (saj veste, to je tisti rdeči dvonastropni avtobus) odpeljala neznano kam. Vsedla sva se na vrh avtobusa ter se peljala malo po mestu… Dokler nisva pristala pri parlamentu. Slavnega Big Bena ter Houses of Parliamenta pa že ne bova zamudila, kajne?

Celotna zgradba že na daleč izgleda fenomenalno. Poglejte tole fotko slikano iz Londonskega očesa: Beri naprej…

Dan sva začela z Trafalgar Squara, kjer je tudi National Gallery. Trafalgar Square je meni osebno eden najlepših kotičkov Londona. Kljub takšni gužvi, da se spomenikov skorajda ne opazi, je ta prostor zares izjemen. Ne vem zakaj, ne znam opisati, vendar je name deloval zares fantastično. Zato, če se slučajno kdaj po naklučju znajdete v Londonu, vam ogled Trafalgar Squara zares priporočam. Tu stoji tudi znamenita Nacionalna galerija, kjer so izobešene skoraj vse večje ter pomembne slike. Zares je preveč slik, da bi jih začel naštevati, vendar pa mi je ena zares ostala v spominu. Van Gaghove Sončnice. Zares občudovanja slika. In še pogled na Trafalgar Square:
Beri naprej…

In že smo pri četrtem dnevu našega potovanja v London.

Dan se je začel mirno, s super kontinentalnim zajtrkom, nato pa z odhodom v National Museum.Po ogledu tega muzeja, sva si z očetom pogledala tudi Natural History Museum, ki je bil zares super. Ker sva bila notri ravno v času velikih poplav… No ja, na srečo center Londona ni utrpel takšnih poplav, kot nekatere pokrajine na obrobju, vendar je kljub temu močno lilo.. se na srečo nisva ravno zmočila, pa še fajn sva se imela med vsemi dinozavri in ostalimi zgodovinskimi živalmi. In še dokaz, da v tem muzeju resnično prebiva živ dinozaver:

Po Naravoslovno-zgodovinskem muzeju sva mislila iti še v bližnji Science Museum, ki pa je bil na žalost zaprt zaradi poplav. V muzej naj bi vdrla voda ter tako uničila nekatere naprave ter električne napeljave. Škoda… Beri naprej…

Pa smo že pri drugem… Se opravičujem, že pri tretjem dnevu mojega potovanja v London.

Pa začnimo. Tretji dan se je začel dokaj slabo … Že zjutraj je v kuhinji bila takšna gneča, da sem si komaj pripravil zajtrk, nato pa sva z očetom naletela na še eno »majhno« neprijetnost. Odločila sva se, da se bova do Tower Bridga odpeljala z busom, vendar to niti ni bilo tako lahko. No, na avtobus sva že sedla, toda kaj, ko je bila številka avtobusa napačna… Ko na neki postaji izstopiva, za nasvet povprašava naključnega Londončana, ki ni znal prav dobro angleščine, ta pa nama prijazno odgovori (citiram): »You go here with bus number three, then go with bus number 188. Then you have to go off the bus in Elefant&Castle. In Elefant&Castle station. Did you uderstand?« Jap, sva razumela, ja … In se drživa njegovih navodil … Vse do postaje Elefant&Castle, kjer presenečena ugotoviva, da številka 188 tukaj sploh ne vozi! Za nasvet potem vprašava še par Londončanov in Londončank, ki nama prijazno razložijo, kako priti do Tower Bridga. In tako sva čez pol ure že pri Tower Bridgu, kjer se razgledava, narediva obhod ter se poslikava.

Naslednja današnja destinacija je bil Tower of London. Tja sva prišla razmeroma hitro, saj sta Tower of London ter Tower Bridge dokaj blizu. V Tower of London sva si ogledala znamenito zbirko draguljev, kron, žezel in ostale zlatnine (posebno mesto v tej zbirki pa zaseda mogočna Indijska krona). V »Towerju« sva si ogledala tudi zbirko topov ter ostalega orožja ter zares zanimiv vojaški muzej. Kot dokaz, da je v tem stolpu zares čutiti prisotnost srednjeveškega duha vam prilagam tole fotko: Beri naprej…

Evo, pa smo po težkem začetku že pri drugem dnevu.

Vstal sem že ob 7.15, pogledam čez okno in na dvorišču zagledam… Ferrarija. Dober začetek dneva, kajne? Škoda samo, ker Ferrari ni bil moj… Zajtrkovala sva tipičen kontinentalni zajtrk s toastem, margarino in marmelado, nato pa sva se kaj kmalu odpravila do Živalskega vrta. Ker sva »stanovala« v okrožju Oval, sva se do Regents parka odpravila z double-deckerjem (prevod: dvonadstropni avtobusi), saj si z busom lahko vsaj ogledaš mesto. Za razliko od tube (podzemne železnice), kjer kljub temu, da si hitrejši, ne vidiš popolnoma nič ter tako nimaš nič od potovanja. Ko sva čez kake pol ure prispela do Regents parka, sva se odločila, da prepešačiva park ter na drugi strani prideva do London Zoo-ja. Priznati moram, da so londonski parki naravnost fantastični. Polni spomenikov, urejeni »u nulo«, nekaj živali in čisti mir… Manjkajo samo še prodajalci piva… Vendar tega žal ni in nikoli ne bo. V Angliji je namreč prepovedano prodajanje alkoholnih pijač kjerkoli… Razen v pubih. Totalna bedarija. Ah, pa saj bom že preživel… Treba je spoštovati tujo kulturo.
Beri naprej…

Uvod sem zapisal že prejšnji teden, danes pa objavljam uradni začetek potovanja v London: Dan številka 1.

Na letališče Maribor sva prišla dve uri prej. Popolnoma brez veze. Letalski ponudniki ti težijo, da moraš na letališče priti vsaj uro in pol pred vzletom… Ni treba. No ja, vsaj pol ure prej pa že moraš biti, če nočeš, da ti pred nosom zaprejo tiso prijavno okence ter tako namesto na letalu obstaneš na letališču. No, ampak midva na srečo nisva. Bila pa sva pred poletom deležna zares temeljitega varnostnega pregleda. Mislim, zares temeljitega. Za primer lahko podam, da se je moral nek Maribočan za nama sleči skoraj do gat. Zakaj? Ker je bil nek težek rocker ter je nosil hlače s kovinskimi dodatki in srajco z kovinskimi gumbi; vsi kovinski predmeti pa »morajo« iti čez tisto napravo, ki ima neke super-senzorje. Ah, odkar so letalski teroristični napadi se je varnost na letališčih zares zaostrila. Pa saj bomo že preživeli… Sam polet do Londona je trajal približno dve uri. Polet ni bil nič posebnega, edino kar mi je zares padlo v oči pa so bile srečke. Na letalu lahko kupiš srečko in dobiš avto… Mogoče.

Ko sva prispela do londonskega letališča Stansteed sva prevzela prtljago, kupila karto za vlak do samega centra Londona, nato pa sva se odpravila na vlak, ki je kar pod letališčem. Na Liverpool Street Stationu, sva kupila nujno potrebno Oyster card (karta, ki je podobna naši avtobusni tedenski vozovnici, vendar tam velja tudi za podzemno železnico) ter se z double-deckerjem odpeljala do slovenskega katoliškega misijona, kjer sva tudi preživela naslednjih šest dni. Toda najti slovenski misijon ni bilo tako lahko. Kot prava turista, sva se že takoj zajebala in prehitro odšla dol iz avtobusa ter tako hodila ¾ ure, preden sva prišla do »doma«. Naj še povem, da v tem slovenskem katoliškem misijonu prebiva tudi slovenski župnik, ki pa oddaja sobe v najem… Izključno Slovencem. Beri naprej…