andraz182 – Čokoholik

Evo mene, pa sem preživel drugi teden morja. Sedaj sem doma in se počasi vračam na stara pota. Včeraj sem še malo lenaril, danes gre zares. Moram še kar nekaj postorit, preden grem spet nazaj na hrvaško obalo. Ja, prav ste slišali … V nedeljo spet odhajam. Spet za teden dni. In potem konec morja in »počitnic«. Potem se začne poletno delo. Ampak okej, do takrat pa se lahko malce lenari in uživa, kajne?

In ker še nisem nič kaj rekel kako sploh je bilo zadnji teden … Poglejte si slike. Slike govorijo same zase:

Beri naprej »

Da ostanem pri formalnostih, danes je sobota, 14:55, sem v Novalji, v internet kafeju La palma. Sicer nimajo ravno udobnih stolov, a vseeno. Je kar kul tukaj. Verjetno vam ni čisto nič jasno kaj zavraga počnem v internet kafeju, ko sem pa vendarle na morju. Pojasnilo: čakam frende.

Danes menjam plac. Prej sem teden dni preživel z očetom v Vlašićih, tako bolj na izi in bolj na čilaut, zdaj menjam plac ter se selim s frendi v Gajac. Nasproti Zrč v glavnem. Tako jih sedaj čakam v internet kaffeju in preživljam “prosti čas” ob računalniku. Končno spet on-line. Po celem tednu. Sedaj pa spet cel teden off-line. Pa mislim, da nebom nič kaj veliko pogrešal tega računalnika in interneta Beri naprej »

Danes je četrtek. Šesti dan. Četrtek je četrti dan le če začneš teden s ponedeljkom. Ker smo začeli s soboto, se četrtek šteje za šesti dan. No ja, nima veze. Četrtek, 9. julij, ura kaže 20:41. Pika konec.

Na frizuro sem se že navadil, lasje so že daljši (kot lahko vsak znanec in znanka pove, meni ne sedejo kratki lasje. Mogoče edino, če bi se čisto pobril, do nule. Mogoče pa res kdaj, za kakšno stavo. Ali pa če me kdo prepriča. Naslednje poletje), koža je zarjavela in na srečo nič rdeča. Sem se letos že dvakrat lupil, ker sem bil opečen … Nočem se še enkrat. In upam, da se nebom. Zaenkrat kaže okej.

Danes so bili na meniju kruhovi cmoki, jutri je v planu nekakšna mineštra. Sicer se mi že ob pogledu nanjo obrača želodec, ker mislim, da je milo rečeno … ogabna. Ampak okej. Nisem ravno velik oboževalec minešter in podobnih skropucal – jedi na žlico. Dunajc in pražen krompir, to je stvar! Ne pa da v lonec zmečeš vse kar imaš v hladilniku, dodaš še več neokusne zelenjave ter dodaš še malo makaronov … No ja, vsak ima svoj okus. But I don´t like that shit. Ampak, da ne bom prestrog – ne sklepaj, preden ne poizkusiš. Tako, da vam jutri sporočim, že sem sploh preživel. Aja, saj če nebom tako ali tako ne bom več pisal. Torej, če bom jutri še vedno pisal, sem preživel. Če ne, sta le dve opciji. Da me je zmanjkalo ali da so mi ukradli laptopa. Beri naprej »

Danes je sreda. 8. julij. Piše se leto 2009. Preživljam verjetno najdaljše počitnice v življenju sploh. Tri mesece premora. Končal sem četrti letnik gimnazije Poljane, sedaj grem naprej. Če naredim maturo, seveda. Predpostavljam, da sem jo. Odločitev za naprej je bila Fakulteta za ekonomijo. V prihodnosti naj bi bil ekonomist. Če je to dobro, še sam ne vem. Bomo videli. Načrti za prihodnost so: v štirih letih prva 3 leta faksa, nato v 2 letih naslednje dve. Kar pomeni v 7ih letih (najpozneje!) nekako do končanega faksa, do konca bolonjskega sistema. In potem kakšno službo dobit, kajne? Sicer mislim, da bo treba delat že kaj prej, kakšna praksa in tako … Bomo vidli. Do takrat je še daleč. Zaenkrat se uživa na morju. Do konca tega meseca. Potem pa delo. Dva meseca poletnega počitniškega dela preko študentskega servisa in vožnja vseh ur, da že končno naredim izpit za avto. Potem se pa začne faks … A do začetka dela in konca morja imam še 3 tedne in 4 dni. O delu bomo razmišljali kasneje. Sedaj se uživa!

In prav to počnem. No ja, točno zdaj ravno ne, ker je ura že 21:33 in je že tema, v apartmaju pa prekleto vroče, tako da ni ravno pretiranega užitka. A bomo pogledali kakšen film pa prebrali mogoče še kakšno stran v knjigi in se pripravili za jutrišnje jutranje kopanje. That´s my plan. Beri naprej »

Ura je 2:43. Napisal sem le naslov. Več se mi ne da, ker grem ven. Vreme je super, je ravno sonce. Zato nimam namena čas preživeti v apartmaju. Bom kaj več napisal zvečer. Se slišimo.

Evo, se vračam. Ura je 20:17. Točno. Zunaj ni sončno, počasi se že večeri … Jutri mislim, da bo dež. Upam vseeno, da ga ne bo. Baje se gre jutri v Zadar. Pa še k frizerju lahko grem. Mam grozno frizuro, kaj se je zgodilo z njo vam ne povem. Neupam.

Osrednja stvar današnjega dneva je bil vzpon na sosednji hrib. Sploh ne vem če se lahko reče hrib, bolj kakšen grič ali kaj takega. A vseeno, gor so same ostre skale in ni ravno lahko hodit gor. Hodiš po ostrih skalah, če si neroda kot jaz pa se še spotakneš in se urežeš v dlan. Okoli tebe so le skale, pod tabo morje in prijeten zaliv. A ti si na hribu, kjer ni nič drugega kot skale, bodeča neža in par ovčjih drekov. Malih črnih kuglc uglaunem. A kljub temu je bilo okej. Tako, za telo in duha. Beri naprej »

Evo,  trgovina spet dela tako kot normalno. No ja, če se sploh lahko reče normalno … Tukaj je malce drugačen delovnik, pa trgovina »radi« le od 7ih do 12ih zjutraj ter potem še dve urci popoldne, od 6. do 8. ure. Čudno. Ampak kaj hočemo. Nima veze kdaj je odprta, ampak važno da je svež kruh pa še kakšne druge dobrote. Danes sva recimo rabila še milo. Sicer sem se prvič zaj****, ker sem kupil neko mleko za kožo, ampak okej. V drugo gre rado, pa sem šel kupit še tisto pravo žajfo.

Kaj se je danes dogajalo? Hmm … puno zanimivih stvari. Vstal sem že ob osmih, pogledal film, imel zajtrk ter odšel na plažo. Zjutraj je na plaži vedno najlepše. Ter potem zvečer, ob sončnem zahodu. Ko sonce še sije, a ne premočno. Čez dan je prevroče, da bi sploh kaj bil zunaj. Je premočno sonce in še švicaš ko pes. Če pa si predolgo v vodi te še ožge, pa si rdeč kot rak. Nesmem tvegat, da bi imel kožnega raka zaradi takih bedarij, saj vendar nimam devet življenj kot mačka. No okej, zdej pa dost z žvalmi. Ampak če smo ravno pri živalih … Tele žuželke mi grejo pa res na živce. Neki črički, murnčki ali karkoli že so, nekakšne črne, malce večje ogabne žuželke. Ne maram jih sploh. Celi čas drgnejo s krili in povzročajo tak čuden zvok. Za popizdit! Ampak okej … relax. Uizi. Beri naprej »

Ura je osem, pozno popoldne. Kmalu bo zašlo sonce. Na kolenih imam laptop, na desni strani steno, na levi strani okno. Pogled čez okno mi razkrije sosede. Veliko hišo, pred hišo dva zlata kipca v obliki leva. Sumim, da so tujci. Ter da niso ravno revni. Črn audi ter manjši čoln pred hišo pove svoje. Ravno prej sem imel večerjo. Babičine nadevane paprike. Sicer še od kosila, sem jih le pogrel, a vseeno … Odlične so. Kljub temu, da ni bilo zraven ne krompirja, ne kruha. Kruh sva pojedla za kosilo, ker je nedelja so trgovine zaprte. Krompirja se nama ni dalo delati zraven, sva bila preveč lačna.

Danes sem vstal pozno. Za nekatere 12 niti ni tako pozna ura, a zame je. Ponavadi ne spim več kot 7 ur. Včeraj nisem nič spal, pa sem moral nadoknadit. Po prijetnem spanju ter pogledanem filmu (naslov sem spregledal, nek francoski film pač) sem se šel skopat. Lepo na pomol, razgrnem brisačo ter se najprej segrejem. Da se še malo posončim. Ravno tako, da postane prijetno vroče, da zapaše ohladitev. Takrat se ločim od brisače in pomola ter s skokom na glavo osvežim telo in duha. No ja, večalimanj le telo. Nato malo kravla gor pa dol pa se gremo posušit. In potem čas za kosilo. Kaj sva imela za kosilo že veste: »babičine filane paprike s kruhom«. Milina. Beri naprej »

Spat danes ne grem, čez dve uri odhajam na morje. Kljub temu, da je ura pol dve zjutraj. Ne morem zaspati pa pika, bom spal v avtu. Ali pa na morju, saj bo še dovolj časa. Torej, odločil sem se, da bom naslednjih 14 dni pisal dnevnik. O morju, o meni in o vsem kar bom videl, slišal in otipal. Kar mi bo prišlo na misel in kar bom kaj takega posebnega (če sploh bo kaj posebnega ) počel. Vam sporočim. No zdaj pa samo zaprem oči za ene pol urce, da bom lahko med potjo buden, da bom lahko vozniku delal družbo. Če voznik zaspi med vožnjo ni dobro. Vsaj tako pravijo. No, samo malo zadremam …

Evo me nazaj. Ura je šest. Šest popoldne, javljam se iz otoka Pag, iz majhne prelepe vasice Vlašići. Na pot sva z očetom odšla že ob štirih zjutraj, ob devetih sva bila že v apartmaju. Ko razpakirava rečeva še par besed z lastnico, nato pa kaj kmalu skok v vodo. Letos so podaljšali pomol. Svaka jim čast. Beri naprej »