O blogu, o meni in še o marsičem


h1 29.06.2009

Čeprav nisem še dolgo časa bloger (kakšno leto in pol) imam že kar nekaj za seboj. Če se ne morem pohvaliti s prav dolgo dobo se lahko pohvalim vsaj z rednostjo pisanja. Resda sem kdaj pa kdaj prenehal pisati tudi za kakšen teden ko sem odšel na morje ali kam drugam, a sem se vedno vrnil in vedno napisal še več. Bolj zanimivo, bolj duhovito. Vsaj tako mislim. Nekateri bodo to pritrdili, nekateri odkimali z glavo. A vedno je tako. Nekateri te spodbujajo, nekateri so še preveč navdušeni, nekateri pa le iščejo kakršnokoli napako, kakršnokoli zmoto. Da bi te le zatrli ali te kako drugače spravili v slabo luč. Tako je vedno. Obstajajo dobre in slabe lastnosti. A to objavo nisem spisal zato. Ta objava ima globlji pomen. Blog je in vedno bo, del mene. Ne nameravam ga spustiti iz rok tako hitro. Morda edino, da bi odšel kam drugam, morda na svoje ter stran od siola, da bi bil neodvisen, vendar pisati ne bom odnehal. Tako sem se odločil. Pa naj bo to edina stvar pri kateri bom zares vztrajal do konca.

Sedaj sem že pri svoji 218. objavi s svojo 211. šalo. Sem poizkusil tako, da bi imela vsaka objava svoj vic, pa se nekako ni izšlo. A vseeno, približno pa je. Zato tole objavo namenjam predvsem zvestim bralcem. No, pa da ne rečem ravno le zvestim, vsem tistim, ki so moj blog prebrali ali vsaj pregledali več kot dvakrat, zato naj že zdaj povem, da tistim, ki to berete prvič verjetno ne bo ravno zanimivo. Morda pa le. Berite naprej pa boste videli.

In sedaj naj povzamem srce objave, srce zgodbe. Gre se o tem, zakaj sem začel ter kako sem začel. Navdušil me je oče. S svojim blogom. Njegov link lahko najdete na desni strani, tam med mojimi priljubljenimi, top 5 blogi. Poglejte pa boste videli. Je rekel, da je blog kar fajn stvar. Malce za zabavo, malce treniraš slovenščino, malce se uriš v pisanju, spoznavaš nove ljudi ter pišeš svoj dnevnik. Malce neobičajen dnevnik, saj ga lahko berejo prav vsi. In prav to se je meni zdelo zanimivo. Lastnega dnevnika si nisem nikoli želel pisati. Navadna bedarija. Zakaj bi sploh želel pisati ter izlivati svoje srce in dušo na nek papir, ki ga nihče ne bere. In nekega dne se bo le preprosto vrgel v smeti. Brez popolnega smisla. Vendar blog … Je drugačen. Drugačen od le navadnega dnevnika. Tu te lahko bere prav vsak ter prav vsak vidi tvojo zgodbo, dogajanje okrog tebe ter nekatera razmišljanja, ki se pletejo v tvoji glavi. In ko sedaj pogledam blog za nazaj, vidim da je popolni odsev tistega časa. Sicer nisem pisal ravno vsega, saj so blog brali tudi znanci in sorodniki (tako da nekaterih internih in zaupnih stvari nisem ravno objavil), sicer pa moj blog povzema strnjeno dogajanje okrog mene v zadnjih dveh letih. Letu in pol sicer. Tiste glavne stvari, tisti zanimivi dogodki, pretresljiva dogajanja, smehi in šale, kar nekaj je zapisanega. In sedaj se vračam na sam začetek.

Ko sem začel … Ko sem se prvič vpisal na Siolov blogos. So mi oča rekli, da je tukaj največja blogosfera (takrat še nisem imel pojma kaj to sploh pomeni), da te bere in vidi največ ljudi ter je prav zato tudi najbolj zanimivo. In sem poskusil. In se prijavil … kot andraz182. Na začetku sem imel že izbrano ime: Andraž. Pa ni šlo zaradi strešic. No pa poizkusimo andraz. In spet ni šlo. Bilo je že zasedeno, bil sem malce prepozen. In kaj sedaj? Priimka nisem hotel izdati kar takoj, zato sem si moral izmisliti nekaj novega. Tematskega bloga sem si rekel da ne bom pisal (kaj pa če si kdaj premislim in mi tista stvar ne bo več všeč?), zato sem si moral spomniti nekaj novega. In kaj bi to bilo? Heureka! Zamislil sem si število 182. Tisti, ki me tudi osebno poznate, da sem si to število izbral le zaradi enega razloga. Blinkov 182. Že dolgo časa imajo pri meni prav posebno mesto. Poznam skoraj vse komade, večino komadov poznam besedila, več kot polovico komadov bi znal celo zapeti. Kljub temu, da bi fušal. Pri meni ostajajo kot neprekosljivi. Vedno sem jih imel rad. Imajo hitrejšo in počasnejšo glasbo. Za prav vsako razpoloženje. Le komade moraš malce poznati, pa točno veš kaj se pravi muska, ki paše ob tistem trenutku.

No pa sem vam izdal to skrivnost. Zakaj pravzaprav številka 182. In razlog zakaj sem to »skrivnost«? Ponovna združitev blinkov! Že pred časom so razpadli, oziroma kot so povedali sami; vzeli so si daljši premor. In sedaj so ponovno nazaj. In to s turnejo po Ameriki. Oh ja, ko bi vsaj lahko odšel tja, na enega izmed njihovih koncertov. O ja, upam, da bodo imeli še kakšen koncert v Evropi pa grem takoj. Takoj. In z veseljem. Moja življenjska želja. Upam, da jo bom lahko kdaj uresničil. Če ne drugega bom sedaj delal kot zamorc da zaslužim za karto do Amerike pa grem magar tja na koncert. Kamorkoli, le da jih slišim v živo. Oh ja, mogoče mi pa le kdaj uspe …

In tako sem si izbral ime, domeno pri Siolu in sem začel s pisanjem. Tako živo se še spomnim svoje prve objave … In nato druge, in tistega prvega hita. Ko sem po analyticu imel že preko 1.000 unikatnih gledalcev. In prav to me je navdušilo da sem vztrajal. Do danes. In upam da bom še dolgo. Pristop verjamem da bom spreminjal. Spremenil si bom tudi ime. Sedaj nisem več blogerski mulc. Prav tako nisem več na Poljanah. Sedaj si moram spomniti nekaj novega. Nekaj zanimivega, ter da bom ohranil prepoznavno ime andraz182. Ima mogoče kdo kakšen predlog?

Ko vas takole sprašujem, publika, imam večkrat tesnejši stik z vami. Večkrat prebiram bloge, ki se na komentarje ter na komentatorje sploh ne odzovejo ter jih spregledajo. Toda meni to ni všeč. Tako kot pravi Adi Smolar: »Raje imam manjši koncert in tesnejši stik s publiko, kot ogromno publiko ter nobenega stika.« In dam mu prav. In tako se probam držati. Seveda včasih kaj napišem tudi tako, da pritegnem nove ljudi, da poleg zvestih bralcev morda pritegnem še koga novega. A vseeno poizkušam ohraniti stik. Do zdaj mislim, da sem še vedno odgovoril na skoraj vsak vprašalen komentar in tudi v prihodnosti se bom trudil tako. Obljubim ravno ne, saj obljub nočem požreti. A vendar, obljubim, da se bom potrudil. Komentar se izraža tudi v blogu samem. Komentar je del objave. Del bloga. In tako ste tudi vi draga publika in dragi bralci, košček mojega bloga. Soustvarjalci te spletne strani. Hvala tudi vam.

Tako. Pa sem končal. Morda niste prebrali vsega ker vas preprosto povedano ne zanima. Morda pa ste si vseeno vzeli 5 minut časa ter prebrali prav vse do zadnje pike. Nekateri preberejo le zadnji stavek ter mislijo, da so prebrali prav vse. Takšnih nimam rad. Če si že prišel na mojo stran ter odprl mojo objavo preberi do konca. Ali odidi. Le ne piši komentarja dokler ne prebereš vsega. Kot bi govoril o nečem, pa nimaš pojma. Šele ko prebereš celotno objavo napiši komentar. Hvala.

lep sončen dan vam želi vaš zvesti bloger,

andraz182

—————————————————————————————————————–

no. 211:

V 2. svetovni vojni so se moški šli bojevat, ženske pa so ostale same v hiši. Tako so Nemci odšli nekega dneva v vas da bi posilili ženske. Pridejo v hišo kjer so živele babica, hčerka in vnukinja. Pa se Nemci dogovorijo, da bojo najprej posilili mlajšo in nato starejšo. Ko opravijo babica pravi: »Ja gospodje, mene ne boste? Nemci odgovorijo: »Ja vi ste že malce prestara, da bi vas mučili. Nato babica pravi: »Ja če je vojna, je vojna za vse!«

  • Share/Bookmark
 
Objavljeno v 29.06.2009 ob 10:26 in zapisano pod mix of evrithing .


9 komentarjev na “O blogu, o meni in še o marsičem”


  1. fajn napisan;)..nism pa pomisnla da tole res že beremo skor 2 let=)


  2. hudo xD nism vedla d maš zrd blinkov tak ime


  3. evo js sm biu pridn pa si uzeu 5min za tvoj blog :) lepa objava , nism pa meu pojma da maš že čez 200 objav :O svaka ti čast :) bomo probal mal reklamirat okol da pritegnemo še kakšnega novega bralca :P pa kot “soustvarjalec” bi prosu za 5% od bodočih miljonov ki jih boš služil pol ko boš slaven :) kr naprej ;)


  4. Dobra objava, razlogi za pisanje bloga in a nutshell ;)
    Poljanec pa najbrž nikol ne nehaš bit stoprocentno :D


  5. Dobra objava, lepo spisano, sentimentalnost na vrhuncu.

    Mogoče ena ideja, ki sva jo vem že malo predebatirala: Sedaj, kot nisi več blogerski mulc s Poljan (Poljanec vedno) bi lahko šel na svoje in žrtvoval par evrov za svojo domeno in strežnik in se preizkusil še na svojem. Rednih bralcev imaš verjamem veliko in zagotovo jih ne bo motilo vpisovanje drugega URLja.

    Premisli vse možnosti in se odloči za tisto, ki ti najbolj ustreza.

    p.s.: keep em coming!


  6. uh, tole je pa bilo velik branja. ampak zanimivga. le tako naprej in naprej…


  7. ful lepo napisano :D čeprav se ne strinjam čist glede dnevnika :$ :) amapk priznam da je fajn, če tisto kar napišeš, nekdo prebere. :)
    še tko naprej :) uživam ob branju, pa čeprav te ne spremljam že od samega začetka :/ čauu*


  8. oo siiick* kok si hudo napisuu an …

  9. vetervlaseh

    čez 200 objav… lepa… :D po pridnosti objavljanja si kar precej pred mano, čeprav sem se tudi jaz že odločil da bom bloger kar ostal… pač malo bolj len…
    drugače pa veliko sreče še naprej pri bloganju, bralci že komaj čakamo! :P



Komentiraj


h1

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !