andraz182 – Čokoholik

Najbrž ste opazili, da se ne držim več blogerskega načela: »Piši čim pogosteje.« Priznam, polenil sem se. Pa tudi časa nimam več toliko. Prišla je šola, z njo tudi obvezne domače naloge, sprotno učenje (bi moralo biti), šolske obveznosti, obvezni šolski žuri (ja, tudi to je obvezno!), in ostale stvari … Pač, časa je manj. Pa kljub temu, da nekateri trdite, da je čas relativen pojem. Saj je, toda kljub temu ima dan le 24 ur, in še teh 24 ur gre čedalje hitreje. Hitreje kot bi si človek sploh želel.

Ta teden pa moram priznati, da je bil zares pester. Ta in prejšnji … In predprejšnji. In ja, tudi čisto prvi septembrski dnevi niso bili slabi. No ja, kljub temu, vam danes predstavljam le najboljše štiri dogodke, ki sem jih bil deležen tega ali preteklega tedna. Zadnjih deset dni nekako. Pa začnimo … Od zadaj, seveda.

Četrti po vrsti, ki me je resnično nasmejal je bil današnji froc na avtobusu. Zakaj? Poglejte sami … Mali je bil tako utrujen na poti od šole do doma, da se je moral naspati. In kako se to počne, ko pa je polno ljudi okrog tebe, pa še vsi ti nekaj težijo in govorijo eden čez drugega. Hrup okoli in okoli. Polno glavo. Nasvet: Kapuco čez glavo, pa lahko noč. Se vidimo na končni postaji!

Tretji dogodek preteklega tedna je bil avto. Nič kaj posebnega, bela Acura bi lahko rekli na začetku …

Pa si ga poglejmo še od spredaj. Vidite kaj nenavadnega? Hmm … Kar brez sprednje tablice?! Nikoli še nisem videl kaj podobnega … Je to sploh legalno? Se sploh lahko vozimo brez sprednje tablice po slovenskih cestah? Ima kdo odgovor? Beri naprej »

Pa se je končno začela šola … No ja, začela se je že pred dobrimi tremi tedni, toda vseeno. Takrat je bilo bolj za šalo kot zares, se spet videti s starimi sošolci in sošolkami, spet videti tiste znane obraze, znane ljudi ter znane osebnosti, ki so se v dveh mesecih poletnih počitnic tudi spremenile. Tako ali drugače. Vseeno. Zdaj smo spet skupaj, vsaj tistih obveznih pet dni v tednu, vsaj tistih nekaj šolskih ur. Evo, še zadnji letnik, potem pa konec. Ne ravno konec šole, saj potem pride še kakšnih pet/šest/sedem? let faksa, ampak vsaj konec gimnazije. In ne vem, ali naj se veselim, ker bo kmalu konec .. Ali naj jokam ker je šlo vse skupaj tako hitro. Pustim to temo na miru, kmalu pridejo še slike od četrtega letnika, pa bom potem pokazal kako smo se še kot razred spremenili … Če vas bodo slike sploh zanimale. No ja, nima veze.

Nisem mislil ravno začeti s šolsko temo in o tem da se že dolgo nismo videli in oh in sploh. Mislil sem pisati predvsem o študentskem servisu. Oziroma ne samo enem, o študentskih servisih nasploh, pa tudi o možnostih zaposlovanja. V eni izmed prejšnjih objav sem že zapisal nekaj o samem delu preko študenca, ter o tem, da se nič ne najde ter si vsi želimo kolikor tolikor spodobno plačilo za kakšno pošteno delo. Fizično ali pisarniško. Kakršnokoli.

Saj za to poletje sem zrihtal službo, tudi plačano ni bilo slabo, pa še z veseljem opravljam to delo. Ni slabo, upam še v prihodnje na kakšno sodelovanje. Zmotilo pa me je le nekaj … Dobro plačano delo pri McDonaldsu. Beri naprej »

Vsekakor drugače kot lani. (Če vas zanima kako je bilo lani, poglej TUKAJ) Ne bom rekel ravno slabše, slabše je bilo predvsem vreme … Priznajte, dež zares pokvari takšen odprt koncert, kot je tole. Začelo se je še kolikor toliko obetavno, toda kaj kmalu se je ulil dež. Jebiga, takle mamo. Toda kljub dežju ni bilo ravno slabo, smo bili pač malo mokri. Dež še nikoli ni bil zadosten razlog, da ne bi vsaj nekaj minut preživeli pred odrom. Letos sicer brez pira v roki, ker je deževalo kot iz škafa, vendar pa je bil v tem tudi en dober razlog – prazna prva vrsta pred odrom.

Tja smo prišli ravno pri Omarju, skoraj dobili njegovo prešvicano majico (skoraj. Smo jo mislili ujeti predvsem zato, da bi jo lahko potem naprej prodali za kakšen Laško). Potem kakor se spomnim je bila ena nagradna igra ter nato Neisha … Khm, beri: polom. Slovenska estradnica pa taka. No ja, saj ne rečem da nima ravno slabe muske, toda za takšno prireditev pač ni bila. In ja, tako kot veliko premočenih, razočaranih poslušalcev, smo tudi mi takrat odšli stran od odra. Na en pir, pol pa nazaj. Evo, tukaj še en odlomek iz petka, ne traja dolgo … Le par sekund, ravno toliko da lahko vidite oder in malce lučk in osvetljave. In preklet dež seveda.

Beri naprej »

Vikend v Vitomarcih, ste najbrž že videli, kajne? No, če ga še niste, ali pa se ga ne spomnite, si ga poglejte TUKAJ. No, ravno tukaj je sedaj v procesu gradnja nove nepremičnine. In to ne kartakoene. Gre za leseno brunarico. Žal postopka izdelave nisem slikal, zato vam lahko predstavim že skoraj končani izdelek. Takole približno izgleda celoten objekt sedaj.

Kar lušno, kajne? Pa da si ne bo kdo slučajno mislil, da sem to jaz postavil … No, pa tega tudi ni postavljal nek strokovnjak za brunarice. Gre za delo mojega deda, Slavkota … In morate priznati, da se mu je kar posrečilo, kajne? On je itak talent za vse, za vsako opravilo pri hiši, od vsake najmanjše vtičnice, pa do izgradnje cele hiše. In ja, tudi tale brunarica mu je šla kar dobro od rok. Beri naprej »

Moj čisto navaden, povprečen šolski dan, se ponavadi, začne takole … Zbudim se, oziroma me zbudi budilka, okrog sedmih, se pretegnem, iz postelje vržem budilko in šele ene tretjič ko zazvoni se končno vstanem in se počasi stokajoč odpravim do kopalnice. Tam opravim pač vse kar opravim (dvomim, da vas dejansko zanimajo čisto vse malenkosti, ki jih počnem), v dnevni sobi prižgem računalnik, z mize vzamem kar je pripravljeno (kakšna skodelica čaja, ali kaj podobnega) in se za pet minut postavim pred televizor. Ravno toliko da preberem včerajšnje novice po teletekstu in spijem tisti čaj. Nato se preoblečem, in čakam na sošolkin klic … Da se končno le spravim iz stanovanja in se sprehodim do šole. No ja, bolje rečeno … Odpeljem. In tako preživim par ur v šoli, o tem kaj tam počnemo pa kdaj drugič (učimo se bolj malo se mi zdi).

Nato spet pot nazaj, se preoblečt, skuhat in pojest kosilo in nato mojih par minutk (, ki se vsake toliko tudi malce razvlečejo) pred računalnikom. In nato tiste minute pred blogom … Ravno toliko da pogledam bloge, ki jih imam v blogroli, tu pa tam pa pogledam tudi kakšnega novega, še kakšnega neprebranega … In več ali manj mi niso ravno všeč. Nevem. Tiste, ki so mi zares pri srcu, si jih dodam med priljubljene (, kot lahko vidite tukaj desno), drugi blogi pa so mi povečini bolj tako. Ne ravno preveč všečni. Osebno nimam preveč rad blogov brez slik (izjema je seveda zloba in podobni, ki so pač razred zase), blogi Z zArEs ČuDnO pIsAvO So tUt KrEnI, prav tako ne prebavljam blogov z nevemkakšnimi črkami, barvami in nevemšečim. Nevem, takšnih blogov pač ne prebiram rad. Morda sem pač eden posebnih. Beri naprej »